Ribič, domačin ali tujec, ki zakorači v azurno modrino Soče, ki teče čez slepeče bele prodnike, se sicer zave banalne okoliščine, da se dotika reke, v kateri lovi ribe. A to je tudi reka, ki je naredila prostor sebi in ribiču, da lahko njegov pogled navzgor po strmih pobočjih odkriva, kako mogočna je bila njena moč skozi tisočletja. Vznesenost minevanja in brezčasnosti. In trenutki potešitve v popolni lepoti.
Postrvi tu pridejo iz skrivališč na plano šele tik pod večer, a izbirčne tedaj niso preveč. Lipane pa, kakor da so prosojni, izdajajo komaj vidni odtenki rožnatih repov, rasno čisti lipani pa so pri tleh sploh nevidni. Če pa jih muhar le odkrije na ležišču, se na zadosti vztrajno ponujanje nazadnje dvignejo, a brez velike naglice, nekako ležerno. Tudi sredi dneva. Poleti pa je vsekakor treba počakati ne večerni skok.